"Starši hodijo na pogrebe otrok, ne na poroke!”

Je sirska prva dama Asma al Asad dejansko utelešenje absolutnega zla?

Leta 2011 so ji v portretu za Vogue nadeli laskav vzdevek “puščavska vrtnica” in so jo slavili kot elegantno prvo damo ter gonilno silo reform v Siriji. Takrat se je sirska kalvarija šele dobro začela.

Hvalospev sirski prvi dami Asmi al Asad, ki poleg sirskega razpolaga tudi z britanskim državljanstvom, je bil s spletne strani časopisa Vogue kmalu umaknjen. Avtorica intervjuja Joan Juliette Buck je pozneje v Newsweeku objavila članek o svojem “notoričnem intervjuju” z ga. Asad, ki jo je označila za “prvo damo pekla” in “hudičevo soprogo”, v Guardianu pa so sprožili kampanjo za njeno diskreditacijo.

O sramotenju in sramu

Na podlagi prestreženih elektronskih sporočil (res je, tudi to se je začelo že pred Rusi!)  je v trenutku postala sodobna Maria Antoinetta, ki preko interneta kupuje luksuzne igračke, medtem ko Sirci umirajo pod terorjem njenega soproga, predsednika Bašarja al Asada.

Sirska prva dama, ki je med drugim pristala tudi na evropskem seznamu sankcij, se je po osemletnem molku spet znašla pod žarometi, “ki jih nikoli ni iskala”, kot je povedala v 30-minutnem intervjuju za rusko televizijsko postajo Rossija 24.

Dokazala je, da je še precej več od tega, kar so ji v reviji Vogue pripisovali pred leti. Tukaj objavljam precej obsežne odlomke iz intervjuja. Zato, ker mislim, da ji je vredno prisluhniti.

Sami se prepričajte, ali gre dejansko za uteleženje absolutnega zla, kar so nas na začetku sirske krize poskušali prepričati zahodni mediji.

O Siriji pred vojno

“Pred vojno je Sirija doživljala precejšnje spremembe na številnih področjih. Doživljali smo precej visoko gospodarsko rast. Gospodarstvo se je začelo odpirati, izvedli smo zakonodajno reformo, kot je še ni bilo, pojavila pa se je tudi nova generacija civilno-družbenih organizacij. Kljub temu napredku je brez dvoma ostalo še veliko nerešenih stvari ...”

Kaj se je pri njej spremenilo zaradi vojne

“Ne razlikujem se od številnih drugih ljudi v Siriji. Našo družino je prizadela izguba, tako kot ostale družine v Siriji. Nenehno smo pretreseni in žalostni zaradi tragedij, ki se v naši državi dogajajo vsak dan. Po petih letih vojne ne morem reči drugega kot to, da se je nad vsako sirsko družino zgrnila žalost. Ni družine, ki ne bi izgubila bližnjih. Danes starši hodijo na pogrebe svojih otrok, namesto da bi hodili na njihove poroke. Stari starši morajo namesto tega, da bi uživali v pokoju, skrbeti za svoje vnuke, vsak dan je več enostarševskih družin. Nekateri so izgubili 4, 5, 6 ali celo še več družinskih članov ...”

O posledicah sankcij

“Nobena skrivnost ni, da so sankcije prizadele Sirce na zelo podoben način, kot so v 90. letih prizadele Iračane. Edina razlika je ta, da danes nihče, še posebej tisti, ki so jih uvedli in so se - ironično - poimenovali za 'Prijatelje Sirije', ne more trditi, da niso vedeli, kakšne posledice bodo imele za običajne Sirce.

Vprašajte se, kaj lahko dosežeš s sankcijami na običajno hrano, s tem, da blokiraš dostop do zdravil in zdravstvene opreme. Pred dnevi sem srečala starejšega človeka, pri katerem so odkrili raka. Skrbi ga, saj ne ve, če bo dobil ustezno zdravljenje. Kemoterapija ni več dosegljiva. To sankcije počnejo običajnim ljudem.”

Vse skupaj bi bilo še precej hujše brez pravih prijateljev Sirije. V tem pogledu je vloga Rusije izjemna. Siriji pomaga tako s humanitarno kot gospodarsko pomočjo. Ti plemeniti ukrepi so pomagali razrahljati zanko sankcij okoli vratu navadnih Sircev. Tega ne bomo nikoli pozabili. Kar se tiče sankcij proti meni osebno, te postanejo nepomembne, če jih postaviš v širšo perspektivo.”

O poročanju zahodnih medijev

“Zahodne medijske organizacije so se odločile, da bodo poročale samo o trpljenju beguncev in tistih, ki so ujeti na območjih pod nadzorom upornikov. V resnici velika večina beguncev živi v drugih delih Sirije. Ti ljudje so pomembni prav toliko kot kdorkoli drug. Nihče jih nima pravice dehumanizirati na podlagi črt na zemljevidu. Pomagati bi morali vsem Sircem brez izjeme.”

“Kaj je bila za vas najbolj težka izkušnja celotne vojne? Masaker v vasi Zara'a ali zgodba o otroku Omranu?” jo je vprašala novinarka.

Putin: Obtoževanje Moskve za smrt sirskih civilistov je prazna retorika

“Naj nekoliko parafraziram vaše vprašanje. Zakaj usoda otrok v vasi Zara'a ni doživela tolikšne medijske pozornosoti kot tragedija Ajlana in Omrana? Zahodni mediji so se odločili, da se osredotočijo na tragedije, ki ustrezajo agendi njihovih organizacij. Zahod ločuje sirske otroke glede na politična prepričanja njihovih staršev. Ajlan je bil sirski otrok, ne glede na to, v kaj verjamejo njegovi starši, prav tako Omran ter drugi nedolžni otroci iz vasi Zara'a. Vsi so bili nedolžni otroci in za Sirijo je smrt vseh strašna izguba, ne glede na to, katero stran konflikta podpiramo. Kot Sirka sem osebno prizadeta ob smrti vsakega otroka, pa najsi gre za Ajlana, Omrana ali pa veliko, veliko drugih otrok, katerih imena se niso znašla na naslovnicah zahodnih medijev.”

O diskreditacijah na njen račun

“Bilo je pričakovano. Nekatere medijske organizacije so zainteresirane samo za to, da me prikažejo v negativni luči. To je njihova agenda. Nič ne morem proti temu. Ob takšnih stvareh ugotovimo, kdo smo v resnici. Če ostaneš to, kar si, ko na svoj račun slišiš pohvale, potem te tudi kritike ne bodo prizadele. Pomembno je, da ostanem ponižna, da ostanem to, kar sem.”

O begu iz države

“V Siriji sem bila od samega začetka in nikoli mi ni prišlo na misel, da bi odšla. Ponudili so mi, da bi odšla oziroma zbežala iz Sirije. Ponudbe so vključevale garancije o moji varnosti in varnosti mojih otrok ter finančno varnost. Ni treba biti genij, da ugotoviš, kaj je bilo v ozadju. Ni šlo ne za mojo varnost, ne za varnost mojih otrok. Šlo je za poskus spodkopavanja zaupanja Sircev v njihovega predsednika. Ponudba je bila neumna in sploh ni prišla s strani Sircev.”

O svojih sinovih

“Danes dva od mojih treh otrok nista več otroka, ampak najstnika. Na žalost sta tako kot večina njune generacije, skoraj vse svoje otroštvo preživela v vojni. Zaradi tega sta prehitro odrasla. Po drugi strani zaradi tega razumeta, kaj je v življenju zares pomembno. Vsak dan se domov vrneta z drugo zgodbo. Včasih sta jezna, včasih sta frustrirana, včasih žalostna. Verjamem, da jim moram kot mati pomagati razvijati  veščine, ki jih potrebujeta, da bosta znala oblikovati lastna mnenja, ne pa da jim govorim, kaj morata misliti in kaj morata čutiti. Če bom uspešna, bosta postala samostoja misleca. 

O svoji varnosti

“Nočem živeti v strahu. V Siriji smo trenutno vsi ogroženi. Zakaj bi bila drugačna od drugih. Kar je še bolj pomembno, ne morem od drugih zahtevati, da bi še naprej hodili v službo in svoje otroke pošiljali v šolo, če sama tega ne počnem. To bi bila skrajna hinavščina.”

O pomoči sirskim vojakom 

“Moja prednostna naloga danes je, da pomagam družinam mučenikov, ranjenim vojakom ter ljudem, ki so ostali brez domov ali pa jih je ta vojna še kako drugače prizadela. Samo zaradi njih Sirija še obstaja. Toliko jim dolgujemo. Če pomagam Sircem, potem pomagam tudi predsedniku ...

“Lahko bi vam rekla, da čutim bolečino in žalost, vendar se mi zdi bolj pomembno, kaj naredimo z našimi občutki, kako te občutke kanaliziramo v pobude za pomoč tem vojakom, tem žrtvam, da ponovno zgradijo svoje življenje. Pomembno je, da so vzpostavljene socialne strukture, s pomočjo katerih jim lahko pomagamo. Ne iščejo tolažbe, ampak dejansko pomoč. V teh težkih časih celo ustvarjajo družine. Za nas je to veliko upanje".

Na isti dan je luč sveta ugledal CNN-ov intervju z morebitno prvo damo, Slovenko Melanio Trump, za primerjavo pa si lahko ogledate tudi nastop demokratske predsedniške kandidatke Hillary Clinton ali pa nenazadnje njenega tekmeca Donalda Trumpa na drugi ameriški debati  predsedniških kandidatov. Nobenega dvoma ni, koga bi bilo potrebno sankcionirati. Če ne drugega vsaj, kar se tiče medijske pozornosti. Naj živi Angelca Likovič!

Arheolog: »Rusija jemlje sirsko kulturno dediščino zelo osebno«