Več kot sovražni govor

Fašizem je ubijanje ljudi.

Anna Tuv je 26. maja lani v ukrajinskem obstreljevanju Gorlovke na vzhodu Ukrajine izgubila hčer, moža in svojo roko. Ostala sta ji petletni sin in dojenčica.

“Hči Katjo je raztrgalo na dva dela. Mož je bil ubit. Eksplozija ju je tako pohabila, da mi niso dovolili, da bi ju še zadnjič videla v krsti. Koliko mater, kot sem jaz, trenutno joče? Moje Katje ni več ... Ni je več. Ostali sta mi samo njeni dve fotografiji. Vzel jo je Petro Porošenko! Moledujem vas, prenehajte napade. Obračam se na ves svet ...« je na travmatološki kliniki apelirala na ukrajinsko vojsko.

V začetku letošnjega novembra je Anna Tuv na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu proti Porošenku vložila tožbo zaradi napada na njeno družino, umora in nezakonitega izvajanja bojnih dejanj s prepovedanim orožjem. Na njeno družinsko hišo sta med topniškim napadom ukrajinske vojske padli dve raketi.

Otroci pozivajo h končanju vojaške operacije v Donbasu. Vir: RBTH

“Zelo si želim, da bi nekdo odgovarjal za to, kar se je zgodilo z mojo družino. Če bi imela roko, bi se šla boriti na stran upornikov – častna beseda. Ker tega ne morem, sem se odločila, da proti Porošenku na Evropskem sodišču za človekove pravice vložim tožbo,“ je povedala za RT.

Danes se Porošenko mudi na uradnem obisku v Sloveniji, kjer se bo srečal z vsemi, ki pri nas kaj veljajo: predsednikom Borutom Pahorjem, premierjem Mirom Cerarjem, predsednikom Državnega zbora Milanom Brglezom, sprejela pa ga bosta tudi župan Ljubljane Zoran Janković in slovenska prva dama Tanja Pečar.

Čeprav gre za uradni obisk, so priprave nanj potekale skorajda v tajnosti. Ker že vrabci na strehi čivkajo, da v “protiteroristični operaciji” ukrajinske vojske umirajo civilisti, obisk seveda zbuja precejšnje nelagodnje. Razumeti ga je treba zlasti kot ritual podrejenosti Bruslju in Washingtonu, ki nosita levji delež krivde, da se Ukrajina v zadnjem času omenja zlasti v povezavi z angleškim pridevnikom “failed”.

Na vzhodu države divja državljanska vojna, gospodarstvo je popolnoma odvisno od pomoči Mednarodnega denarnega sklada, politična elita pa se kopa v denarju, kot se je tista, ki je bila pred tem zbrana okoli proruskega predsednika Viktorja Janukoviča. Verjetno se še spomnite odstavljenega ukrajinskega predsednika, ki so ga svetovni mediji zasmehovali, ker je imel v svoji rezidenci zlato WC školjko. Kot da bi to bil njegov edini greh!

Zdi se, da je slovenska politična elita v permanenti zadregi. Sprenevedala in zardevala je že 30. julija, ko je Slovenijo obiskal ruski predsednik Vladimir Putin, ki ga Ukrajinci ob popolnem pomanjkanju samorefleksije krivijo za vse obstoječe in neobstoječe težave doma. V ritualu popolne podrejenosti Bruslju in Washingtonu si naši politiki predsednika največje države na svetu niso drznili sprejeti, kot se sprejme državnika, ampak so se raje otročje sprenevedali, da gre za pietetni obisk.  

Vojna in mir sta stvar politične odločitve

Med obema obiskoma obstaja še ena vzporednica. Tako ob obisku Putina kot obisku Porošenka so napovedovali proteste, s to razliko, da so ob obisku Putina demonstracije pripravili pripadniki ukrajinske diaspore v Sloveniji, ob obisku Porošenka pa jih napoveduje skupina državljanov, ki obsoja “vzpon nacizma” v Ukrajini.

“Primorci smo doživeli fašizem, ko so nam prepovedali govoriti slovensko in nam spreminjali imena. Danes se na vzhodu Ukrajine dogaja popolnoma enako! Rusko manjšino zatirajo in pretepajo ter pobijajo otroke in ženske! Jutri bodo nas, če se temu ne bomo jasno uprli! To ni naša Evropa 21. stoletja!! Gre za Evropo, ki podpira obnavljanje nacizma na svojih tleh!” so zapisali v svojem pozivu na FB.

Zamaskirani ukrajinski skrajneži. Fotografija: Andrej Stenin.

Pred kratkim je Svet za odziv na sovražni govor, ki deluje v okviru Mirovnega inštituta, člane Socialistične partije Slovenije obsodil, ker so ukrajinske protestnike proti Putinovemu obisku označili za “ukrajinske fašiste.” V obrazložitvi so zapisali, ”da so imeli protestniki vso pravico izraziti svoje mnenje o politiki Rusije pod Putinovim vodstvom do Ukrajine ter da protestniki niso dali povoda, da bi se jih označilo za ukrajinske fašiste”.

Zmerjanje vsevprek je seveda nesprejemljivo, zastavlja pa se vprašanje: Ali nemara člani Socialistične partije Slovenije nimajo pravice do lastnega mnenja? Je zmerjanje  Putina s kurc.., kar si je med protesti v Ljubljani privoščila ukrajinska diaspora, zgolj pomanjkanje občutka za pravo mero, ali je tudi to nemara sovražni govor?

Kaj so potemtakem shodi nacionalističnih in neonacističnih organizacij, na katerih nosijo bakle in nacistične simbole, kakršen se je 15. oktobra zgodil v središču Kijeva?

Kako označiti pobijanje novinarjev in opozicijskih politikov, kar je v Ukrajini postalo stalna praksa?

Kaj pomenijo seznami novinarjev in aktivistov za odstrel, za kar skrbi ukrajinska spletna stran Mirotvorec?

In še – kaj je pobijanje civilistov, kar na vzhodu Ukrajine počne ukrajinska vojska?

“Bistvo fašizma je ubijanje ljudi,” je v Guardianu jasna “radikalna feministka” Julie Burchill.

To je več kot sovražni govor! To je sovražno dejanje!